VZGOJA otrok smo tudi mi sami. Vsak izmed nas, se je z rojstvom otroka znašel v novem labirintu. Imamo predstave, vrednote, občutenja…a pristna in realna se razvijejo z rojstvom otroka in se prilagajajo našemu značaju. Vzgoja otrok predstavlja neprestano učenje. Ali mi učimo svoje otroke ali otroci učijo nas? Lahko bi dejali, da oboje. Odnos nikoli ni enostranski, v nobenem primeru. Vzgoja nam daje priložnost, da postajamo boljši starši, boljši ljudje, rastemo in se razvijamo.

Danes je veliko otrok, ki jih družba označuje kot problematične. Ko spremljamo te otroke in starše, opazimo ogromno. Lahko gre za otroka s posebnimi potrebami, lahko gre za razvajenost (vzgoja), lahko pa gre za problematične starše. Za gotovo, pa imajo starši največji problem. Zopet gre za vzpostavitev dobre komunikacije, meja, strukture, kar so vse komponente istega imenovalca – vzgoja.

Kadar starši dosežejo medsebojno spoštovanje, ljubezen in strukturo, vedo, da ne glede na težave pri odraščajočem otroku, delujejo dobro. Vzgoja otrok je seveda pogojena z obema staršema. Vloga moškega in ženske se tu razlikuje, kar bi morala spoštovati. Mati je tista, ki daje nežnost, toplino ter sodeluje z očetom pri enotnemu vodenju otroka. Moški je tisti, ki zagotavlja varnost in je avtoriteta, ki pomeni bistven del pri vzpostavljanju meja. Le to, pa se na žalost največkrat danes zanemarja, kar nosi posledice. Najpomembnejša je enotnost med staršema, ne glede na to ali živita skupaj ali ne.

“Vzgoja otrok predstavlja tanek led po katerem hodimo, ki ves čas “plava” med tokom razuma in čustev.”

Primer VZGOJA 

Naj najprej podam svoj primer. Tudi sama sem mama. Vsak otrok je popolnoma različen. Vedno sem si želela, da lahko izkusim materinsko ljubezen. Življenje je neprecenljivo in še bolj izjemno je, v kolikor ga lahko podariš…

Šest letna hčerka me je ogromno naučila. Rastla sem z njo skupaj in še vedno rastem, prav tako najin odnos. V fazi simbioze sva bili neločljivi, prav tako kasneje. Nismo dobili vrtca zanjo. Tako je bila dve leti z menoj. Že pri štirih mesecih sem opazila, da je drugačna kot drugi dojenčki. Oboževala sem otroke in pazila vsakega dojenčka ali otroka s katerim sem bila v kontaktu.

Imela je nekako impulzivne gibe, nenavadno obnašanje, hlastala je med dojenjem. Od nekdaj je bila pozitiven, vedno nasmejan otrok. Kljub temu pa precej burnih reakcij. Dajala sem ji ljubezen, ljubezen. Vem, bila sem premila, meja ni bilo dovolj. Kljub temu, da je marsikdo menil, da je ne vzgojena in ne posluša, sem vedela, da dajem vse, kar lahko in da ni samo to…Z vsakim dnem opazovanja in različnih študij, sem na koncu prišla do spoznanja, da gre za ADHD.

Danes marsikaj razumem in vem. Vem, da je ljubezen premalo, da je vsak otrok edinstven in da vsak potrebuje različne prijeme. Določene zadeve pa so v vsaki vzgoji enake in nujne, na primer vprašanje meja, potreb in dolžnosti.

Ti otroci še bolj preizkušajo naše meje, znajo manipulirati in imajo popolnoma svoje predstave. Velikokrat gre pri ADHDju tudi za pridružene motnje. Naša je razvila govorno-jezikovno motnjo. Vendar je vztrajna in motivirana. Kompenzira svoje deficite. Seveda pa je bilo veliko energije vložene tudi iz moje strani. Včasih sem mislila, da ne bom zmogla…

Kar vrtelo se mi je, ko sem pri njenih dveh letih z njo peš hodila od doma. Nikoli ni hodila, ampak tekla…Tako hitro, da sem jo z vozičkom komaj dohajala. Ko je videla kaj zanimivega, če tudi na cesti (kar je še nedolgo tega počela), je kar stekla. Videla je svoj fokus, nas ni slišala…Prav tako v trgovini. Kjer je bilo veliko impulzov, jo je kar odnašalo.

Enkrat, ko sva bili na obisku pri mojih starših je z vso silo priletela v nos moje mame, da se ji je vsula kri kot iz topa. Ni bilo nalašč, vendar…ves čas se je dogajalo…Tudi na igrišču sem morala blazno paziti. Včasih se mi je zdelo, da imam oči naprej in nazaj. Kot starš se navadiš, da si pretiroma pozoren ves čas.

Poleg tega je razvila določena pretiravanja…z igračam, sladkim…Pri dobrih štirih, prej petih letih je ravila igro vlog in se sama s seboj pričela igrati. Prej je bilo vse bolj razmetavanje kot igra. Pri njeni impulzivnosti, se izgubi občutek…Vse je bolj na silo oz. z nekakšnim »grabljenjem«.

Hčerko obožujem točno takšno kot je. V njej vidim ogromno talentov in eno samo veselje. Vsak dan me pošteno nasmeji, seveda pa tudi vsak dan precej preizkuša meje ter s tem moje potrplenje…Vendar, danes obe že veliko veva. Konfuznosti je vse manj. Seveda moram vedno preveriti npr. kako in kaj je oblekla, saj bi šla tudi v copatih, v kolikor bi bilo kaj vabljivega zunaj. Včasih se le spogledava inenostavno veva.

Vedno znova spoznam kaj novega, kar ji pomaga. Vsak primer je drugačen. Prav tako otrok in starš. Vedno smo v labirintu. Najlažje pomagamo, ko imamo orodja, informacije ter razvijemo svoj čut kot starš, kaj bi bilo/je za našega otroka najbolje. Dodobra ga moramo spoznati, čeprav je lahko nam in našim značilnostim popolnoma tuj. Včasih pridemo v dilemo in takrat potrebujemo le malo razumevanja ter tisto svetlo lučko na koncu tunela. Vsak od nas je lahko »dovolj dober« starš.

Kontaktirajte me!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja