Vzgoja – odsev starševstva

       Vzgoja – odsev starševstva

Kaj je vzgoja? In kaj je najboljša vzgoja? Najboljše vzgoje ni, tako kot ni popolnih staršev. Obstajajo pa dovolj dobra vzgoja in dovolj dobri starši. Začne se že pri partnerskemu odnosu. Ali znata biti starša odločna, enotna in skupaj postaviti dobre meje? Znata biti dovolj dober vzor za vredote, ki jih učita? Se držita obljub? Znata utemeljiti zakaj je nekaj neprimerno in zakaj se nekaj mora? Sta med seboj dobra prijatelja, se razumeta in znata prisluhniti drug drugemu?

Danes se zelo poudarja permisivna vzgoja, katero pa si vsak starš interpretira po svoje. Pomeni morda permisivna vzgoja, svojim otrokom dovoliti vse kar si zaželijo in to v istem trenutku ko to poželijo? Otrok zna biti zelo dober manipulator. Dobro znajo igrati na naša čustva, saj vedo, da jih imamo najraje in da topel objem in poljub vedno premaga slabo voljo. Toda, ko otrok odrašča in prihaja v stik z drugimi okolji ugotovi, da gre za malo drugačen svet, ki je lahko malo manj prijazen do njihovih muh in frustracij.

Že v preteklosti so ljudje vedeli, da je potrebno otroka učiti, da zna sam zavezati vezalke in ne da to počnemo namesto njega. Tako se otrok uči premagovati svoje frustracije, hkrati pa se krepi zdrava samozavest, saj dobi potrditev ko mu uspe. Nas potrebuje, da ga vodimo, da mu razložimo, pokažemo (vzgoja). S časoma razume, da vsi počnemo napake, da ni nujno nareditivse v prvo, pomembno pa je pridobivanje potrplenja. V primeru, da počnemo vse namesto našega otroka, ne spodbujamo kreativnosti, ne dovoljujemo otroku da raste skozi frustracije, ki so tako pomemben člen zanj. Kasneje lahko zato v okolju za vsako malenkost odreagira neobičajno, na primer: se hitro razburi, krivdo išče v drugih, je nezadovoljen, s slabo samopodobo…kar igra v vseh njegovih nadaljnih odnosih velik pomen.

Takšnih stvari je pri vzgoji mnogo. Otrok vsak dan odrašča in nas preizkuša, mi pa smo se kot starši znašli v vlogi psihologa. Kot sem že omenila, se vzgoja začne že zelo kmalu, ko marsikdo od nas niti ne pomisli. Poleg odnosa, ki ga imasta starša, je zelo pomembno prednatalno obdobje. Ko otrok raste v svoji mami, je v simbiozi z njo, ki traja nekje do šestega meseca starosti. Takrat začne ločevati med seboj in med mamo. Zelo pomembno je mamino psihofizično zdravje ter počutje. Otrok čuti vse, tako mamino zadovoljstvo, kot nezadovoljstvo in strah. Gre za nekakšne vzorce, ki jih prejema s tem ko se ves čas uglaša s svojo mamo. Ti vzorci so kasneje povezani tudi z vzgojo oziroma načinom, kako se na našo vzgojo odziva naš malček. Ali se nenormalno prestraši ko nekdo od staršev povzdigne glas? Morda sta se starša v nosečnosti veliko prepirala. Otrok ima spomin, tudi telesni, čeprav še ni rojen. Vse zaznave „srkajo“ kot male gobice.

Včasih nam ni jasno od kod otrokovo vedenje prihaja. Pomislimo na obdobje spočetja ter prednatalno obdobje. Poleg vsega pa je tu tudi naša življenjska zgodba, ki jo ne hote vnašamo v našo družino. Vsak ima kaj za predelati, nobeden odnos ni popolen. Pomembno pa je, da znamo otroku omogočiti varno bazo, kjer bo lahko izrazil svoja občutja. Spomnimo se, da smo starši vedno vzor svojim otrokom. Vzgoja bo lahko kvalitetna skozi modelno učenje. Če smo žalostni, je normalno, da lahko tudi jočemo. Ni nam potrebno tega skrivati pred otroci. Bolje je, če jim znamo obrazložiti, da sta mami ali oči žalostna, lahko tudi pojasnimo na enostaven način. Otroci hitro zaznajo našo iskrenost in ne moremo jih nečesa učiti, kar ni „naše“.

Otroci so lahko karakterno zelo različni, različno doživljajo iste stvari, pa vseeno je dobra vzgoja lahko podobna  ne glede na velike razlike. Na prvem mestu sta seveda pristna in zdrava ljubezen ter varnost. Otrok se mora počutiti sprejetega in ljubljenega. V primeru da temu ni tako, se lahko razvijejo najtežje, kronične psihične motnje, travme, seveda pa tudi psihosomatika. Vzgoja pa nikoli ne bo vzgoja, v kolikor bo manjko meja. Znano nam je pravilo „manj je več“. Sama menim, da je ta potrošniška doba, ki jo živimo slabša za naše otroke kot je bilo na primer v socializmu. Spomnim se žara v svojih očeh, ko je včasih oče kaj prinesel iz tujine. Kakšno veselje je predstavljal en sam Kinder jajček. Znajo biti naši otroci res tako pristno veseli, ko v trgovini gledajo vse te obložene police in ne vedo kaj bi izbrali?

Danes vsem nam primanjkuje časa in to čutijo tudi naši otroci, ki ga tako zelo potrebujejo. Pomembno je, da imajo svoj ritem, svojo rutino, da vedo, kaj imajo na urniku vsak dan, ne glede na starost. Mi smo jim kot starši dolžni ponuditi kvalitetni čas. Če vemo, kaj bomo takrat počeli, ko bomo skupaj in bo otrok užival, ne bo imel hude potrebe po še več preživetega časa z vami. Prav tako bo manj počel stvari, ki jih ne sme in niso dobre zanj ali za stvari, če bo imeli rutino. Rutina pomeni nek dnevni „okvir“ po katerem se otrok ravna. To je njegova ura. Če ima približno ob isti uri zajtrk in je potem konstruktivno zaposlen, ob približno istem času kosilo, počitek, igro…večerjo, se bodo tudi njegovo telo in možgani privadili na to.

Na takšen način, so starši uspeli „prevzgojiti“ tudi najbolj neposlušne, trmaste, hiperaktivne nagajivčke. Vmesni čas, ko ga medtem ko je buden preživi s starši mora biti zanimiv, kreativen in določen. Tako ko v vrtcu. Ko je otrok v vrtcu imajo svoj program. Rišejo, umetniško ustvarjajo, gredo na kmetijo, nabirajo rožice, se učijo pesmice, plese….Prav tako mora biti tudi doma. S tem ko doživlja in se uči, ni čas za neumnosti. Ko otrok vseeno ne posluša in preseže naše konstantne meje, sledi kazen. Ena od možnih metod je, da otroka pošljemo v kot, se spustimo na njegovo višino in mu razložimo zakaj bo tam ostal, toliko minut kolikor je star. Če odide, ga enkrat opozorimo in če dejanje zopet ponovi, ga brez besed usmerimo ali odnesemo nazaj. Dokler ne obstane. Ko mine čas kazni, se zopet spustimo na njegovo višino in še enkrat obrazložimo, zakaj je bil tam, ter želimo, da se opraviči. Na koncu ga objamemo in poljubimo. Tako otrok razume, da je bilo slabo dejanje in ne on sam.

Seveda danes niti staršem ni prizaneseno. Vse več je stresa, ki ga ustvarja družba. Pritisk na delavnih mestih, gospodinjske obveznosti, vse finančne obveznosti, medosebni odnosi z bližnjimi, poleg vsega pa še tako pomembna stvar kot je vzgoja otroka…V kolikor čutite, da imaste preveč obveznosti in ne zmorete vsega, se povprašajte po vaših prioritetah. Vejte, da danes poiskati na primer pomoč psihoterapevta ni šibkost, temveč vaš osebni napredek, ker si ne boste pustili „obležati“. To pomeni, da se imaste radi in prav tako vašo družino. Gre za podobno izkušnjo kot na letalu, če bi bilo potrebno, bi morali najprej natakniti masko sebi, nato otroku.

Biti mama ali oče je čudvito izkustvo, ki ga ne more zamenjati nič drugega na svetu. Je dragocen odnos, ki nas obojestransko tako starše kot otroke dnevno uči biti boljši in nas bo dokler bomo obstajali. V življenju je pomembna pot. Vedno je prilika, da jo izboljšamo. In kaj se pravzaprav skriva v globini vsakega odnosa, pa naj gre za prijateljski, starševski, partnerski ali terapevtski(kjer svoje mesto najde tudi vzgoja)? „Slišati in biti slišan, razumeti in biti razumljen“.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja