Rak – bolezen psihe

  Rak – bolezen psihe

 Rak – ogromno je napisanega o tej zahrbtni bolezni, a se kljub vsemu premalo zavedamo pomena le te. Vzroke in zdravila ves čas iščemo zunaj sebe. Ne vprašamo se, kje je izvor? Zakaj sem zbolel za rakom? Rak je posledica neskladja v nas samih. Že Hipokrat je vedel: „Če si bolan, najprej ugotovi, kaj si storil, da si to postal.“ Običajno gre za čustva žalosti ali kombinacije čustev. Gre za nek psihični šok, ki ga doživimo in „zamaja“ našo psiho in telo. Takrat se spremeni tudi telesna kemija.

Raziskano je dejstvo, da se rak največkrat razvije šest do sedem mesecev od tega „šoka“. Gre za stres, ki prizadane človeka. Ta stres povzroča mutacije – spremembe v DNK, ki specifično vplivajo na gene, ti pa potem spodbudijo neskončno celično rast. Celica ne neha rasti – kar pomeni, da je rakova.

Subtilne spremembe v razpoloženju, so lahko povzročene z odzivom imunskega sistema na stres, ne da bi se sploh zavedali. Možgani nadzorujejo naš imunski sistem, imunske celice pošiljajo signale možganom in tako vplivajo na njegovo delovanje.

Kaj se v resnici dogaja, ko smo pod stresom, depresivni in/ali bolni? Stres spodbuja izločanje hormonov nadledvične žleze: adrenalina in kortikosteroida. Adrenalin pripravlja telo na odziv. Kortikosteroidi pod vplivom stresa povečujejo koncentracijo hranljivih snovi v krvi in krvni tlak. Tako se mora telo prilagoditi novim okoliščinam in tako lahko prihaja do mutacij celic. – rak.

Znanstveno je že dokazano, kako močne so vzročno – posledične zveze med endokrinim, imunskim sistemom ter psihičnim zdravjem. To znanstveno področje se imenuje psihoneuroimunologija. Po mojem mnenju, bi moral tisti, ki zdravi upoštevati celotno pacientovo stanje – celostno zdravljenje.

Bolezen (rak) nastane zaradi bolečine duše. Nezavedno želimo uničiti samega sebe zaradi nekega trplenja, ki ga doživljamo. Lahko gre za družinsko travmo, ki smo jo doživeli v otroštvu, lahko pa izhaja iz nakupičenih frustrirajočih življenjskih obdobij, v katerem ne uspemo dati smisla našemu obstoju. Lahko je enkraten dogodek – npr.: smrt v družini.

Veliko je negotovosti, strahu, pomanjkanja poguma in občutka nemoči, ki se kažejo na vseh področjih našega življenja. Živijo v nas. Rak je skupek vsega tega. Življenje je pot in na tej poti moramo spoznati, da je za vsakega izmed nas „dovolj“, da vsak izmed nas lahko izrazi sebe in da je vsak izmed nas edinstven. Odpustiti in znati živeti, živeti zase, ne le za druge.

Ko smo nezadovoljni, se spreminjajo celo naša tkiva v telesu. Naš um odreja prav vse. V kolikor so naše misli negativne puščajo sledove tudi na telesu in obratno. Rak je pravzaprav oblika samokaznovanja, samomor enega dela telesa, ki je morda za nas najšibkejši. Torej v primeru nepričakovanega, stresnega dogodka, v kolikor odločitve ne sprejme naša zavest, to namesto nje naredi podedovani biološki mehanizem v DNK.

Tisto kar misliš in v kar verjameš, vpliva na tvoje telo. S tem tudi mi nadzorujemo gene, ne oni nas. Zato je potrebno ugotoviti bolnikova škodljiva čustva, prepoznati in psihoterapevtsko predelati stresni dogodek v njegovem življenju. To je prvi korak, na poti do zmage in osvoboditve te težke bolezni (rak). Potrebno se je vprašati „Kaj mi sporoča bolezen? Kaj me razjeda? Kaj moram spremeniti v svojem življenju?“

Največkrat je potrebno spremeniti fokus…od drugih…k sebi! Nase vedno znova pozabljamo. Za vse znamo poskrbeti, razen zase. Za vsakogar in vse najdemo čas, razen zase. Tokrat se postavite na prvo mesto. Kaj bi storili, če bi imeli en dan, da ga živite popolnoma po svoje? Zakaj ne bi mogel biti tak vsak dan?

Bolnik z diagnozo rak, v sebi največkrat nosi neke občutke krivde, žalost, sram in se samokaznuje. Poznam žensko, ki se je precej razdajala…bila je kot mati Tereza. Doma je bila 100%, v službi 100%, če nobeden ni zmogel, se je vedelo kdo bo…Recimo ji Tinka. Vsi okrog nje so znali reči NE, vsi so si znali vzeti čas zase, ona ne. Zbolela je (rak), a sebe še vedno ni opazila. Prav tako ji drugi niso pripisovali vrednosti, ki bi si jo zaslužila. Šla je naprej s polno paro. Potem so ji rekli zdravniki, da ima še tri mesece življenja. Ustavila se je in popolnoma spremenila svoje dojemanje sebe ter drugih. Spoznala je, da je življenje pot in ni torej nič narobe, če svoje naloge počasi izpolnjuje…Tinka je živela kot da ima pred seboj še sto let življenja. Končno je počela tudi kaj za svojo dušo. Odšla je v naravo in slikala…Okolica pa jo je pričela končno ceniti. Tako so minili trije meseci in še trije in še trije. Danes ima Tinka 80let. Odločila se je za življenje.

Prav tako mi je razlagal dober prijatelj, kako zelo žalosten je bil, ko so mu veterinarji sporočili slabo novico, da ima njegov pes raka v zadnjem stadiju. Bil je član družine in njegovemu gospodarju se je ob tisti novici podrl svet. Njegov družinski član se je poslavlajal, poginil je v njegovem naročju. Rak mu ga je vzel. Srhljivo. Lastnik ga je tako močno čutil in ponotranjal občutke svoje živalce, da je tudi sam čez sedem mesecev zbolel za rakom, na istem organu kot pred sedmimi meseci njegov pes. Šele, ko se je zavedal svoje hude žalosti, svojih občutkov ter jih predelal, je šel lahko naprej in ozdravel.

K meni je enkrat prišel v psihoterapevtski proces gospod, prav tako z diagnozo rak-a. Rekel je, da ne ve, zakaj se mu v življenju dogajajo krivice. Vprašala sem „kakšne?“ in odgovoril mi je „Najprej me je zapustil sin, sedaj pa še zdravje“. Razložil je, da je pred šestimi meseci izgubil sina v avtomobilski nesreči. To je bil zanj prehud šok, ki ga je navzven želel prekriti, saj je navzven želel biti močan. Mislil je, da je tako tudi ženi v oporo, toda njegova šibkost se je morala nekako izraziti, prav tako nepredelana čustva in občutki ob nesreči.

Kaj moramo torej nujno narediti, ko se soočamo z diagnozo rak-a? Zavedati se moramo, da smo aktivni udeleženec in da je v nas neizmerna moč. Lahko ozdravimo, če resnično želimo. Potrebno se je pozitivno naravnati. Diagnoze ne smemo jemati kot determinacije, temveč kot priložnost za rast. Kdo lahko določa, kako dolgo bomo živeli? Predelujte svoje občutke in čustva, ne čakati da zastarajo. Naredite vsaki dan nekaj zase in se postavite na prvo mesto.

Torej psiha ima največjo vlogo v našem življenju, zato jo je potrebno negovati. Poleg psihe, pa ne smemo zanemariti telesa. Glede na izkušnje, ki jih imam z ljudmi obolelimi za rakom, se je največ pacientov ozdravilo ali izboljšalo svoje stanje ravno s pomočjo psihoterapije (spremembe fokusa, moč misli), kalijevega askorbata z ribozo, saj naše celice potrebujejo kisik in kalij, da so zdrave. Poleg tega, pa so uživali vitamin B17 oziroma marelične peške ter verjeli vase in v svojo ozdravitev. Nekateri ljudje se potlej zatečejo k vsem možnim stvarem, ki jih premore trg. A manj je več. Potrebno je najti svojo lastno „terapijo“ in se je držati in zopet…verjeti! Bolnik brez upanja je mrtev.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja