Komunikacija – “veščina vseh veščin”

Komunikacija –  “Veščina vseh veščin”

Kaj nam predstavlja komunikacija? Ali se zavedamo, da preko le te predstavljamo sebe, svoj jaz? Smo kar izražamo. Vsak izmed nas ima svojo osebnost, zgodovino, cilje. Pomembno je, da znamo sprejeti raznolikost, drugačnost. Zavedati se moramo, da s tem ko brezargumentno negiramo ali kritiziramo mišljenje nekoga drugega, zmanjšujemo vrednost njemu kot osebnosti, pa tudi njegovemu znanju in izkušnjam. Za posameznika so običajno zelo pomembne, saj so njemu lastne in lahko jemljejo to kot osebno žalitev.

Komunikacije se pravzaprav učimo z opazovanjem in posnemanjem, običajno naših najbližjih – staršev. Za to, da nezavedno posnemamo vedenjske vzorce naše okolice, poskrbijo zrcalni nevroni. Na primer: V kolikor je imela ženska kot otrok ob sebi dinamičnega, prizemljenega, delavnega očeta, bo prav gotovo že nezavedno iskala takšnega partnerja. Zavedno ji drugačen tip moškega ne bo ustrezal. Tudi to je komunikacija.

Zanimivo je, da naj ne bi niti dva človeka imela identičnega razumevanja za iste besede, četudi gre za besede kot so zdravje, spolnost…Vsako besedo sestavlja individualna slika glasov in občutij, ki izvirajo iz našega doživljanja. V kolikor je bila naša prva odnosna izkušnja v partnerskem smislu slaba, se le ta zapiše v naše možgane in tako funkcioniramo v ponovnem partnerskem odnosu drugače kot če bi bili „nepopisan list papirja“.

Komunikacija ni le besedna, komunikacija smo mi kot celota naprav drugim. Strokovnjaki iz univerze v Pennsylvaniji so že leta 1970 ugotovili, da največji del komunikacije, 55%, predstavlja telesna govorica kot so: pogled, hitrost dihanja, ramenska drža…

Zavedati se je potrebno, da naše besede vzbudijo v drugih drugačne predstave, čustvene povezave in pomene, zato moramo znati poslušati in slišati druge, podeliti svoje izkušnje in poskrbeti, da se sogovornik ne bo čutil napadenega. Da bo komunikacija zdrava, mora sogovornik čutiti, da je sprejet, slišan in s tem varen.

Tako je bistvenega pomena, da poznamo svoje osebne meje, jih znamo vzpostaviti in prav tako spoštovati meje drugih ljudi. Za svoje moramo poskrbeti mi in jih predstaviti drugemu, saj so verjetno njegove drugačne. Konflikte ne smemo jemati kot nekaj slabega, čeprav se v določenem trenutku, ko nastopijo lahko počutimo slabo. Na splošno gre za proces „dozorevanja, rasti, poglobitve odnosa. Preko konfliktov lahko spoznavamo tudi potlačene dele sebe, torej služijo hitrejšnjemu ozaveščanju.

Pogosto ne zmoremo opisati globine in barvitosti čustev, ki bi jih radi opisali. Velikokrat gre lahko le za naše prepričanje, našo resnico. Gre za misel/misli, ki jih zavedno ali nezavedno stalno ponavljamo. Čustva nam sporočajo naš odziv na dogajanja, impulze (komunikacija). Zunanje ali notranje. Le tem je potrebno prisluhniti v kolikor si želimo razjasniti, kaj pravzaprav želimo. Torej moramo po tem takem najprej obvladati komunikacijo s samim seboj. Potrebno se je poslušati.

Vedno moramo vedeti kaj hočemo, poznati naš cilj, da lahko tja usmerimo svoj fokus, tako lahko tudi prekinemo negativno čustvovanje. Tako spreminjamo odnos do samega sebe in drugih. Nikakor  pa tega ne moremo doseči s prisilo. Naša komunikacija nikakor ne sme biti nasilna. Od nobenega ne moremo ničesar na silo zahtevati. Lahko le predlagamo in povemo svoje želje…

Komunikacija je velika umetnost. Ko moramo nekomu povedati, kar nas moti je najbolje, da to storimo, ko imamo čas za to, prav tako sogovornik. Predhodno mu moramo povedati v čem ga cenimo, v čem je dober, kaj smo pozitivnega opazili, nato pa znati na zanj pravi način povedati čim bolj jasno ter razumljivo svoja opažanja. V kolikor je oseba na drugi strani dovolj zrela, bi morala znati takšen način sprejeti kot dobro nameren, premisliti o povedanemu. Morda se povedanega sploh še ni zavedala.

Konstruktivni konflikti so vedno dobrodošli. Ne smemo se jim izogniti, ampak razmisliti, kaj nam želijo povedati in kako jih rešiti. Od našega pristopa do konfliktov je odvisna naša sedanjost in prihodnost. Za to moramo poskrbeti pri sebi, da nas naši življenjski vzorci, izkušnje in prepričanja ne omejujejo ter da nismo sebični. Vedno si moramo znati dopustiti slišati…

V svoji psihoterapevtski praksi velikokrat doživim med partnersko terapijo, da partnerja lahko govorita o isti stvari v dveh različnih jezikih. Zaradi vztrajanja vsak pri svojem jeziku, se lahko zgodi, da poglobita svoj konflikt. Potem želim, da se poslušata. Vsakega povprašam o omenjeni težavi tako, da na primer podasta enak odgovor. Nato pride do trenutka tišine in spoznavne „Aha“ situacije….

Zaradi svojih strahov, prepričanj, trme in neposlušnosti se na koncu razidejo ljudje, ki imajo pravzaprav v sebi enako bazo in bi lahko zelo dobro funkcionirali skupaj. Beg ali boj ne pripeljeta nikoli do resničnih rešitev. Nekdo, ki bo puščal takšen odnos za seboj, bo kaj kmalu naletel na podobnega, v kolikor pri sebi ne bo razčistil. Boj, pa seveda rodi nov boj in sproži plaz obrambnih mehanizmov.Vedno je na delu zakon privlačnosti…kar smo, to privlačimo. Pomembno je, da smo s seboj iskreni, da se dobro poznamo ter poznamo naše želje, cilje. Komunikacija je naše orodje pri vsem tem.

 

„Živi in pusti živeti…“

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja