Otroci – Dileme staršev in otroci ločenih staršev

Otroci – Dileme staršev in otroci ločenih staršev

Kakšno vlogo in namen nosijo naši otroci? Kadar partnerski odnosi razpadajo, starši običajno nosijo težko breme. Žalost, jeza, razočaranja, mešanica čustev in prizadetost…gre za velik preobrat v življenju, katerega posledice nosijo tudi otroci znotraj družine. Starši navadno želijo zaščititi svoje otroke, hkrati pa v imenu dobrote počnejo napake…“Ne bom se ločil, saj bodo trpeli moji otroci“, „Ne, v tem odnosu res ne čutim več ljubezni, a si jo raje poiščem drugod, kot da bi trpeli moji otroci…“. Polno takšnih izgovorov poslušamo, pa vendar…Kdaj otroci najbolj trpijo?

Ali otroci res trpijo le ob razhodu staršev? Kaj pa konstantno nezadovoljstvo staršev? Psihično in/ali fizično nasilje? Odvisnosti. Neenotnost in nerazumevanje med staršema. Stalni, kroničen strah in stres, da se bosta starša ločila. Ločitve ter prevare…Ali takšen starševski model prinese kaj dobrega? Kaj s tem otrokom povemo? Vse skupaj pa dostikrat spremlja tudi nedoraslost staršev, ki zaradi čustvenih kriz, prenašajo slabo voljo in blatenje drugega starša na otroke.

Morda sliši in ponotranja v vsem tem „Bodi potrpežljiv! Trpi! Nastavi drugo lice. Lahko si agresiven. Nisem dovolj dober. Kriv sem. Življenje je trplenje. Prave ljubezni ni. Družina je nekaj brezveznega…Ponotranja tudi kar povemo o drugem staršu. Ne samo besede, tudi mimiko…način našega izražanja. Ali si tega želimo? Kje so tu naši otroci?

Starševstvo je vedno „tuja situacija“, kar pomeni, da ne moremo vedeti kakšni bomo kot mama, oče dokler le to ne postanemo. Kot vedno povdarjam je pomembna baza partnerskega odnosa, ki mora biti primarna stvar. V kolikor ni, so vedno posledice, v odnosu ali v vzgoji ali obojem. Pomembno je, da smo pristni sami s seboj in tako tudi z našimi otroci.

Cilj ni občutenje krivde, vendar konstruktivno ravnanje ob vsem skupaj. Ali smo se vprašali, kaj bi bilo resnično najbolje za naše otroke? Kako se ob vsem skupaj počutijo otroci? In kaj se dogaja po ločitvi, razhodu staršev? Kako se počutijo v na novo ustvarjeni družini?

Otroci razhod staršev, obdobja prepirov med njima in novo situacijo vzamejo vsak po svoje. Za vsakega otroka je to boleča situacija in vprašanje časa je, kdaj in kako to sprejmejo. Največ je odvisno od nas staršev. Kot prvo ne smemo pozabiti, da nam vloga starša ni oduzeta in da morajo to čutiti tudi naši otroci. Za njega mora biti ljubezen in pozornost nespremenjena, kljub naši bolečini, ki pa je ni dobro skrivati. Otroku ne glede na starost, lahko povemo, da smo žalostni…Glede na stanje ga ne moremo zaščititi pred bolečino, lahko pa mu marsikaj olajšamo.

Nekateri otroci menijo, da so veliko bolj mirni, ker sta se starša razšla. Pravijo, da sta se samo prepirala in je bilo tisto stanje veliko bolj mučno, kot dejstvo, da ne živijo več skupaj. Drugi ne morejo prenesti bolečine, zamerijo staršem, postanejo uporniki in tudi v naprej sovražijo bodoče, nove partnerje staršev. Takšna situacija je zelo naporna za družino. Običajno, pa so njihove reakcije ekstremne zaradi naše vzgoje…

Običajno so že poprej meje prešibke, starši so veliko odsotni, otrokom se zaradi slabe vesti omogoča marsikaj…odnosi pa trpijo. Običajno je strah zvesti spremljevalec. Strah pred izgubo, zapustitvijo, spremembo…Slaba samopodoba se še okrepi. Tako pri otrocih kot pri starših. Otroci si na novo ustvarijo sliko o starših.

Posledično se lahko razvijajo drugačne vrednote. Otroci velikokrat razmišljajo o tem, da sami ne bi imeli družine ali pa si zaprisežejo, da bodo oni drugačni starši…Vse to, kar je pridoblejno pri razhodu staršev se krepi in prenaša tudi v novo življenjsko situacijo. Skozi čas, si starša poiščeta nove partnerje in ustvarita novo življenje. V kolikor sta psihično stabilni osebi, ki sta se bolj kot ne prijateljsko razšla z vedenjem, da nista za skupaj, ni težav. V kolikor je eden od niju še vedno čustveno vpleten v ta odnos, čuti zavist, ljubosumje, jezo, žalost in ni predelal odnosa, pa največkrat nastane problem, tako pri njih kot pri otrocih, ki zopet srkajo…

Kaj narediti v kolikor eden od staršev ali otroci ne sprejmejo nove družinske situacije? Gre za bolečino cele družine. Za „družino“ smatramo vse člane na novo ustvarjene družine in člane razpadlih družin. Torej, v kolikor se združita dva , ki imasta otroke, gledamo širšo družino. Najlepše in najboljše za vse bi bilo, da si pomagajo in zrelo sodelujejo. Sodelovanje je v vsakem primeru potrebno in to kakšno bo je zelo velikega pomena za otroke.

V kolikor je le to konstruktivno, bo za otroke prehod veliko lažji. Tako ne bo prisotnih občutkov krivde, slabe vesti in obotavljanj kot so „Kje bi bilo bolje da sem? Ali bo drugi starš zameril?…“ Prav tako, lažje sprejmejo na novo nastalo dejstvo.

Otroci se največkrat bojijo, da bi prestol novega člana, zasedel mesto mame, očeta in proti temu se naravno borijo.

Torej, ta „tretja“ oseba, mora imeti veliko volje, ljubezni, motivacije, potrpežljivosti, da zdrži bremena vseh in doseže normalno funkcioniranje družine. Vedno so možnosti in odvisno je od nas…Zavedati se moramo, da v takšnih primerih ponavadi potrebujemo strokovno pomoč psihoterapevta, tako odrasli kot otroci. Po mojih izkušnjah se stanje v družini hitreje normalizira. Kvaliteta medosebnih odnosov tako doma kot v okolju pa narašča. Kje so znotraj tega vaši otroci?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja