Anoreksija – motnja hranjenja čustvene narave

Anoreksija – motnja hranjenja čustvene narave

 

Anoreksija je posebna odvisnost. Osebnostne značilnosti posameznika se kažejo v načinu prehranjevanja in v odnosu do hrane. Človek, ki se zateka v hrano ali strada, postaja od hrane vedno bolj odvisen. Morda svoj občutek osamljenosti in odrinjenosti kompenzira z odnosom do hrane, morda išče zadoščenost preko najlažje dosegljivega ugodja, morda zadržuje čas in tako preprečuje možne nevarnosti, ki prežijo nanj v odraslosti. Ali pa je nezadovoljen s svojo zunanjo podobo in se nizko samovrednoti, kar lahko vodi človeka v samoto. Zaščita, ki jo nudi dom, mu je hkrati neskončno nujna in zelo odveč, kar rodi nešteto konfliktov. Težava, ki zaradi nerešene čustvene napetosti vztraja, pa ga še bolj preganja v samoto in se tako stopnjuje…lahko se razvije anoreksija, ali katera druga motnja kot posledica.

 

Kaj je anoreksija? Kako naj jo razumemo? Ali predstavlja patološko kristalizacijo kulture ali je posledica manipulacije, ki je upirjena nad telo človeka? Ali je to boj za individualizacijo in avtonomijo v družini? Ali je kazalec, ki nas opominja, da so v domu razmerja moči takšna, ki ne dajo vsem svobodno dihati? Ali gre za napetost razmerij med osebo in družbo oziroma med dušo in telesom?

 

Dejstvo je, da anoreksija povsem nedvoumno kaže, kako telo sporoča resnico obolelega. Človek se ne more ljubiti, spoštovati, razumeti, če se ne ustavi ob sporočilih svojih čustev. Vse skupaj se pravzaprav začne že zelo zgodaj. Tisti, ki raziskujejo človeške možgane, so mnenja, da pomanjkanje dobre in zanesljive povezave z materjo v prvih mesecih in do tretjega leta življenja, pusti posledice oziroma povzroča resne motnje. Med čustva, ki jih je oseba v otroštvu potlačila (izrinila ali odcepila) in so nakopičena v celicah našega telesa, sodi predvsem strah.

Trpeči strada, ker ne more najti hrane, ki bi mu teknila – pristne čustvene komunikacije, brez laži, nepristnih skrbi, občutkov krivde, očitkov, svaril, zastraševanja, projekcij. Kaj pa če anoreksični želi samo to, da bi mu prisluhnili, ga upoštevali, prenehali z neprestanim poučevanjem, kritiziranjem, odklanjanjem?

 

Motnje hranjenja (anoreksija) so motnje v prehranskem vedenju, ki se kažejo v spremenjenem vnosu hrane in pomembno vplivajo tako na zdravje človeka, kot tudi na njegovo psihosocialno delovanje. V osnovi so to motnje v sprejemanju sebe – torej čustvene motnje, s katerimi oboleli obvladujejo stres. So način sporočanja in izražanja čustev v družini, kjer so bila določena čustva zanikana, neprepoznana in odrinjena. Ta čustva lahko izvirajo že iz generacije staršev, pa jih otroci čutijo in jih poskušajo zaman razrešiti. Pridružijo se jim lahko tudi travmatična čustva iz njihovega lastnega otroštva, čustva fizične in spolne zlorabe, zavrnjenosti ali izgube.

 

O bolezni zasvojenosti s hrano pri nas premalo govorimo – kot da bi se je sramovali. Najraje bi jo skrili vsi: bolniki, njihovi svojci in zdravniki. Danes ne gre le za motnje hranjenja, kamor sodi anoreksija le pri populaciji najstnikov, temveč tudi za ljudi vseh starosti. Živimo v neke vrste „mejni družbi“ in zato je veliko motenj na psihičnem nivoju, ki se manifestirajo na telesu.

Anoreksija ne le da je trdovratna kot zasvojenost s heroinom, je tudi življenjsko nevarna. Te motnje posrkajo vase vso človekovo energijo, čas, pozornost, mišljenje in vedenje. Mnogi te motnje imenujejo »tiha odvisnost«, ko oseba znova in znova ponavlja ritual omamljanja in tako v sebi doživi trenutno pomiritev, a je vse to drugim ljudem lahko dolgo skrito.

 

Vzrok je v nerazrešeni problematiki v otroštvu. Zdravljenci se pri psihoterapiji pogosto spomnijo nekega zelo travmatičnega dogodka (ali večih negativnih dogodkov) v zelo zgodnjem otroštvu. Otrok si je ta dogodek napačno interpretiral in si ustvaril mnenje, da je zanj sam kriv. Počutil se je grešnega, slabega in nevrednega. Kar pa je bilo zanj prehudo, je pozabil. Odraslemu motnje hranjenja pomagajo tako, da ga telesna neprivlačnost ščiti pred »nevarno« seksualnostjo. Torej sta seksualnost in hrana na nekem nivoju povezani – še posebej pri ljudeh, ki so zasvojeni s hrano. Najpogostejša je kombinacija zasvojenosti s hrano in odvisnost od odnosov.

Hrana ni namenjena zadovoljevanju potreb, ki jih ne moremo zadovoljiti drugače. In če želimo spremeniti svoj nezdrav odnos do nje, se moramo zelo ukvarjati s svojim odnosom do sebe: si priznati, da imamo težavo in poiskati ustrezno pomoč. Vprašati se moramo, kaj v resnici potrebujemo, saj imajo motnje v prehranjevanju nek namen v našem življenju. Ali smo jezni? Čustvo ima na vsak način nek namen – in ne le tega, da se mu maščujemo s hrano. Zavest o čustvih in potrebah nam bo dala veliko boljši občutek nadzora nad svojim življenjem. Najti bomo morali drugačne zadovoljitve naših potreb. Zasvojenemu, ki ima silen notranji občutek tesnobe in hrepeni po sredstvu omame, je potrebno ponuditi pomoč (od zunaj), da bo lahko napolnil notranjo praznino s pravo vsebino, ker sicer telo ne more dolgo zdržati intenzivnega zlorabljanja.

Anoreksična oseba nenehno načrtuje koliko, kaj in kdaj bo jedla, katere hrane ne sme uživati, koliko naj tehta, kako naj reši težave s težo… Za osebo z motnjo hranjenja (anoreksija) predstavlja ritual omamljanja tudi pripravljanje in nakupovanje hrane, kot tudi samo hranjenje. Zaradi stradanja in pretiranega gibanja v telesu nastajajo endorfini, kar spet deluje kot omama.

 

Ko se dojenček hrani, stopa v najtesnejši stik s človekom, ki zanj skrbi, to pa v njem vzbuja občutke sprejetosti, ljubljenosti in pomembnosti. Začuti varnost in zaščito, ki ostane v njegovi podzavesti celo življenje ali pa je ni. Hrana torej predstavlja simbol ugodja in tolažbe.

 

Ko otroček odrašča, se v fazi adolescence pojavijo pomembne spremembe na telesu: to postane bolj odraslo in spolno bolj določeno. Hrana, ki neposredno vpliva na razvoj, pa postaja tudi psihološka asimilacija zunanjega in notranjega, ko se telesno nerazdružno prepleta z duševnim in obratno. Nikakor ne smemo prezreti pomemben vpliv duševnega dogajanja.

 

Nihče se kar naenkrat nekega dne ne zbudi z motnjo hranjenja. Ta bolezenska stanja se razvijejo sčasoma, včasih skozi leta in pogosto v tistem trenutku življenja, ko življenjske spremembe vnesejo strah in negotovost. Vprašati se moramo, od kod vendarle so se vzele motnje prehranjevanja. Ali bomo sploh kdaj lahko dojeli vso mero osamljenosti in zapuščenosti, ki smo jima bili izpostavljeni kot otroci in nezavedno tudi kot odrasli?

Oseba je enako motena v svojih mislih, čustvih in vedenju kot katerikoli drugi odvisnik. Sam si ne more pomagati. Pri zdravljenju vseh odvisnosti pa je pomembno, da se zgodi globoka notranja sprememba, ki povzroči premik, da oseba lahko svojo notranjo praznino zapolni z ljubeznijo in s samim seboj.

 

Anoreksija je bolezen družine. Gre za to, da je v ozadju največkrat ravno družina in njena komunikacija povod za ta simptom. Tako v terapiji raziskujemo predvsem družinske odnose in odnose nasploh. Od kod prihaja nezadovoljstvo, komu želi oseba z omenjeno motnjo ugajati? Ali potiska svojo jezo in bes globoko vase in se obtožuje za vso nastalo situacijo? Sprejema krivdo drugih na svoja ramena? Ali ima pristno toplino in ljubezen? Slednja je najpomembnejša za vse nas! Anoreksija je ozdravljiva, ko spoznamo pravi vzrok nastanka in ga primerno rešujemo.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja