Mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline

Mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline

 

Kaj je mejna osebnostna motnja? Vam kdo od bližnjih pogosto povzroča bolečine? Se zalotite, da prekrivate svoje misli in občutke, ker vas je strah, kako bo vaš bližnji reagiral? Imate občutek, da bo iz vsega, kar boste povedali, oblikoval drugo sliko in jo uporabil proti vam? Vas kritizira in obtožuje za vse stvari v odnosu? Se v nekem trenutku obnaša ljubeče, takoj zatem pa vas bi raztrgal na koščke? Je znal včasih povedati, da ste nadarjeni in čudoviti, danes ste pa vredni prezira in ste vir vseh njegovih težav?

Se sprašujete, kako vas lahko ta oseba ljubi, ko pa se čutite zmanipulirane in povsem brez moči? Najbrž se zgodi, da za spremembo njegovega doživljanja ni nobene logične razlage. Ali pa imate občutek, da vaše potrebe niso pomembne, ker vas mejna oseba (mejna osebnostna motnja) podcenjuje ali zanika vaš pogled na stvari in vas obtožuje za tisto, česar nikoli niste storili.

Vas odnos pogosto duši? Si izmišljujete opravičila za njegovo obnašanje in poskušate prepričati samega sebe, da je vse v redu?

Na zavestni ravni veste, da niste storili nič takega, da bi si zaslužili takšno ravnanje. Vendar ste – žal – že prevzeli njegov pogled na realnost in verjamete, da ste vsega krivi sami. Ko pa zna biti tako zelo prepričljiv in spreten, da ste začeli dvomiti vase… Je z vami kaj narobe?

Ne, niste nori! To je mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline, ki jo ima vaš bližnji.

Mejna osebnostna motnja je  motnja na meji med nevrozo in psihozo. MOM je zelo razširjena, tako kot shizofrenija in bipolarna osebnostna motnja skupaj. Kljub temu jo zna poimenovati malo ljudi. Celo med stroko so polemike in velikokrat ni zadosti znanja o njej.

 

Šele leta 1980 so MOM prvič vključili v tretjo izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika DSM III – diagnostične biblije ameriške psihiatrije.

 

Mejna osebnostna motnja je diagnosticirana, ko se ujema vsaj s petimi od naštetih kriterijev:

  • nestabilni, impulzivni medosebni odnosi, ki nihajo med idealiziranjem in popolnim razvrednotenjem;
  • impulzivnost na vsaj dveh področjih (na primer lahkomiselna vožnja z avtomobilom, prekomerno prehranjevanje, zloraba drog, spolnost, prekomerno zapravljanje…);
  • čustvena nestabilnost, ki je posledica izrazite reaktivnosti razpoloženja;
  • neustrezna intenzivna jeza in težave pri kontroliranju le-te (izbruhi besa in fizični napadi);
  • strah pred zapuščanjem (lahko je tako močen, da se sprevrže v strah, da bi prenehal obstajati);
  • samomorilno vedenje ali grožnje;
  • težave s slabo samopodobo;
  • kronični občutek praznine (zato išče brezmejno ljubezen druge osebe, da bi mu zapolnila ta občutek);
  • paranoidne ideacije in resni disociativni simptomi (povezava z multiplo osebnostjo).

Značilno za osebo z MOM je, da ves čas čustveno zlorablja in besedno napada: graja, ponižuje, kritizira, žali, kriči, grozi, se poslužuje ostrega sarkazma, pretirava z napakami, ki ste jih napravili in se celo norčuje iz vas – vseeno je, če pred drugimi ljudmi. Prisotna je agresija, lahko tudi psihična napadalnost. Mejni namenoma sproža prepire in je odvisen od dram, ki jih ustvarja. Njegovo življenje je ena sama projekcija. Drugi so krivi za njegova lastna dejanja… Zato je življenje s takšno osebo ekstremno frustrirajoče.

Čustvena zloraba lahko spominja na »pranje možganov«. Na ta način mejni omejuje žrtvino samozavest, njen občutek lastne vrednosti, njeno zaupanje v lastno doživljanje realnosti. Če ti nekdo vsak dan pove, da nisi v življenju naredil ničesar in da zato nisi vreden, se boš po nekem času tako tudi počutil. Mejna osebnostna motnja je kot nočna mora, saj je običajno oseba z MOM zelo inteligentna in sposobna.

V prvi vrsti gre za motnjo razpoloženja, za ekstremno obliko vedenja. Družinski člani ne vedo več kako naj reagirajo, da bo sprejemljivo. Mejni zna celo trditi, da žrtev ne jé, hodi, govori, misli, kiha, se smeje ali kašlja kot bi morala.

Mejna osebnostna motnja  velikokrat vključuje tudi druge motnje, kot je na primer narcistična osebnostna motnja. V takšnih odnosih neprestano vladajo kaos, zmeda in konflikti. Lahko je tri dni miru, čemur sledi tri dni vojne, dva dni miru in dva dni vojne in tako naprej.  Za bližnjega je vse skupaj zelo izčrpavajoče, a si največkrat ne zna pomagati. V njem je upanje, da bo bolje… a bolje ni nikoli. Ker si mejni nikoli ne prizna, da njegova ravnanja niso sprejemljiva, normalna. To je tako, kot da bi alkoholiku rekel, da pije. Človek z mejno osebnostno motnjo ponavadi celo obtoži žrtev – družinskega člana, da je on tisti, ki je moten. Torej gre za zelo kontraverzno in kompleksno temo.

Teorije o tem, kaj motnjo povzroči, so številne. Nekatere ljudi z MOM so starši ali bližnji zlorabljali, spet drugi so imeli zelo skrbne starše, ali pa je imel omenjeno motnjo celo kdo od staršev… Izrazita impulzivnost se začne že v zgodnji odrasli dobi in se izraža na različne načine.

Mejna osebnostna motnja povzroči pri osebi MOM strah, da bo človek ostal sam, zato se počuti izoliranega in postane prestrašen ter paničen. Vedno tega ne pokaže navzven. Na primer – zna povedati, da ve, da ga bo partner nekoč zapustil… saj to planira že ves čas, zato si v glavi naredi plan B. Ne pusti si misliti drugače, v resnici pa je v njem velik strah pred izgubo, čeprav zgleda indiferenten.

Razmišljanje osebe z MOM je torej črno-belo. Eno uro vas ljubi, drugo sovraži. Čustveno deluje na ravni otroka. Lahko pa ni bilo vedno tako. Morda vas je na začetku zveze idealiziral in ste imeli z njim romantično razmerje… kot iz filma. Prišlo je do zaroke, poroke, nato pa… Začel se je pritoževati zaradi nepomembnih malenkosti, nadaljevalo pa se je s plazom negativnosti, slabe volje, kritike, zasliševanj in prizadetosti. Ker človek z mejno osebnostno motnjo težko obvladuje svoja čustva, je pomembno, da zna partner postaviti odločne meje. Ampak, s časom, ko dlje živita skupaj, je težko ločiti osebo z motnjo od tiste brez motnje. Tisti brez motnje deluje šibkejši (žrtev), a gre v bistvu za močnejšo polovico, ki se največkrat prva obrne po pomoč.

Mejna osebnostna motnja je težavna motnja, saj ne glede na strokovno pomoč vztraja in se je ne da povsem odpraviti. Največkrat dobijo suport in pomoč “žrtve”, partnerji tistih, ki trpijo za MOM.

 

2 thoughts on “Mejna osebnostna motnja (MOM) ali borderline

  1. Eva Š. says:

    Na kratko je zelo nazorno pojasnjeno kaj je MOM: Ni dvoma, tudi jaz sem spoznala vse znake, ki so navedeni in so res zelo očitni. Očitno je takih ljudi tudi kar nekaj. Vprašanje je kako lahko živiš z njimi- kakšne so najbolj primerne reakcije, da jih oni razumejo. Če prav razumem, se bojijo zapustitve- kako jih pripraviti na to, da veš za njihovo motnjo, ampak da so sprejeti. Vse kar berem je: ignore, ignore, ignore, zapusti tako osebo- ampak ti ljudje ostanejo, živijo naprej, verjetno najdejo druge žrtve in se cikel ponovi. Vprašanje je, kaj če ne želiš zapustiti to osebo- kako se do nje obnašati, kaj si ona želi, kaj pričakuje, kako jo osrečiš, da izide iz kaotičnega stanja? Morda začeti z identičnimi forami kot jih ima? Skratka- kako živeti s tako osebo?

    1. Barbara says:

      Lepo pozdravljena!
      Ravno zato, ker je ta motnja neozdravljiva, je problem funkcioniranja s takšno osebo. Edino kar se da narediti, je postaviti dosledne meje. So kot otroci, ki manipulirajo ter preizkušajo. Pomembno je, da ste pri tem trdni, odločni. Osrečiti? Skoraj nemogoče. Za en trenutek bo presrečna, drugega pa boste morali prehoditi po prstih…Moj nasvet…ogromno volje, potrpežljivosti ter odločne meje, ki jih morate sami pri sebi definirati že poprej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja