Medosebni odnos in odnos do sebe

Medosebni odnos in odnos do sebe – ko ti vsi rečejo “ne”, sam sebi reci “da”

 

Kako deluje medosebni odnos? Ljudje smo si med seboj zelo različni. Kar je nekomu všeč, drugemu ni. Kar je nekomu za cilj, je lahko drugemu odveč. Kar ima nekdo za vrednoto, drugi lahko prezira…Vendar, kadar vsak posameznik pri sebi nekaj začuti, dobi impulz, misel…da mora nekaj narediti (seveda še vedno govorimo o družbeno sprejemljivih zadevah), mora to tudi udejaniti. Kljub temu, da bo na svoji poti morda srečal ljudi, ki menijo drugače. Kaj je dober medosebni odnos?

Kdo si ti? Kdo? V kolikor bi si znal vsak od nas odgovoriti na vprašanje, bi šli stopnjo dlje. Poleg tega, bi šli še mnogo dlje, v kolikor bi doživeli še razumevanje celotne okolice. Torej: »Razumem te, sprejemam, kljub temu, da imam sam različen pogled od tebe«. Povedano je težko doseči. Gre za dober medosebni odnos.

Nekateri ljudje menijo, da so najboljši prijatelji le tisti, s katerimi se dnevno, tedensko slišijo…in imajo seveda čas za njih. Je to lahko pogoj za dober medosebni odnos? Moje razmišljanje je drugačno. Sama imam prijateljico, ki se včasih slišiva pogosteje, včasih pa minejo celo meseci, ko se ne vidiva. Najin odnos je za naju »dovolj dober«, ker popolnih pač ni. Veseli sva druga druge in nikoli se v najinem prijateljstvu ni čutil kakšen »manjko« zaradi časovnega vidika.

Ljudje na splošno preveč »visimo« na nekomu: na starših, partnerjih, prijateljih….Lahko gre za občutke nemoči, občutke, da nismo dovolj dobri, da ne zmoremo sami, da enostavno potrebujemo nekoga…Pa ga res na takšen način? Drugi potrebuje takšen medosebni odnos? Vemo, da nas drugi ne more osrečiti, v kolikor nismo sami s seboj zadovoljni.

Najprej moramo ugotoviti ob čem nam igra srce? Kaj radi počnemo? Zakaj živimo? Kaj je nas smisel, naša gonilna sila? Katere so naše vrednote? Smo kdaj resnično razmišljali o sebi ali kar naprej razmišljamo za druge in drugi za nas? Včasih se človek zamisli…Vsi smo v življenjski »sinusuidi«, enkrat zgoraj, drugič spodaj. Kako si pomagamo? Se iz tega res kaj naučimo? Gremo naprej?

Ljudje se razlikujemo torej na nekakšnih »nivojih«, nivojih razmišljanja…Nižji nivo razmišljanja so grožnje, izsiljevanja, manipulacije, družbeno nesprejemljive zadeve…Bolj, ko je človek v svoji biti »duhoven«, višje je. Nekateri ljudje, ki so na enaki energetski ravni, ne potrebujejo niti razlagati drugemu, le ta že občuti. Ko si v takšni družbi in spoznaš, da spadaš tja…si neizmerno, iz srca vesel. Kljub temu, da je tam malo ljudi, se ti možnosti kar odpirajo. Na tej stopnji lahko šele človek poskuša  razumeti Dalajlamo in druge učitelje. Vse to je lahko sestavina za medosebni odnos, ki govori o odnosu do samega sebe.

To je razlog, za kar se v različnih obdobjih družimo z različnimi ljudmi. V tistem obdobju jih potrebujemo in nič hudega ni, v kolikor jih pustimo za seboj. Vsak, raste v svojo smer. V kolikor ne greš v enako smer, se je potrebno ločiti, saj nikoli ne moreš ostati zadovoljen. Razideš se lahko popolnoma normalno, kljub temu se največ ljudi spre. Človek ne razume, da je vse tako enostavno. Ni potrebno iskati prepire, potrebno je le razumeti, da ne sodimo več skupaj. Naš medosebni odnos se je spremenil. Tako človek nikoli nima krivde do nekoga. Združevati se moramo za svoje potrebe, cilje…in razdruževati, ko gremo dalje.

Ravno zato je tudi toliko ločitev. Žal zelo stresnih in bremenilnih. Prav tako so lahko problematični primarni, starševski odnosi. Otroke starši priklenejo nase, kot da so njihova last. Jim celo ukazujejo in grozijo. Ustvarjajo pa stvore, ki nikoli ne zmorejo odločati o sebi in se ujamejo v zanko »med dvema ognjema«.

Kaj bi se zgodilo, v kolikor bi vsak sledil sebi in pustil drugemu enako? Kar naenkrat bi imeli precej bolj zdravo družbo, z veliko manj problemov. Kaj je osnova, da človek lahko prične gledati iz drugačne perspektive? Skrbeti za boljši medosebni odnos? Zaupanje, zaupanje vas, v svet, v »Univerzum«. Včasih je bila močno razvita cerkev. Veliko vernikov. Kaj je s to božjo vero? Danes veliko ljudi bere in poskuša verjeti »zakonu privlačnosti«…Razlike za moje pojme ni. Potrebuješ nekaj, v kar verjameš, kar ti daje smisel in svetlo luč….Tako lažje hodiš čez »trnje življenja«. Volja je močna in uspe. Iščeš različne poti, vizualiziraš, pišeš ali pa moliš in prosiš…Energija je usmerjena, kamor je potrebno. Pomislimo, kdaj nam uspe? Kadar smo trdno odločeni v svoji nameri, verjamemo sebi, nas okolica ne more omajati in iščemo različne poti. Torej je zaklad res samo v nas. Zmoremo pa lahko prav vse, kar v naših mislih sprejmemo za možno.

Nekoč, ko sem študirala na Dunaju (SFU), sem z veseljem prebirala »Secret«. Odločitev je padla. Barbara, poskusi ali deluje. Nekako sem verjela, da potrebujem denar in da grem v casino, kjer bom zadela 200eur. Zame je to predstavljalo kar nekaj denarja. Zastavila sem si, da to dosežem v pol ure. Samo cimra je vedela za mojo namero. Srečala sem kolege in dejala samo, da grem po denar. Moja misel je bila naravnana le na« win-win«, nič drugega. Prišla sem v casino, še danes se spomnim, da so me pričakali kot kakšno pomembno gospo. Na vhodu sem dobila kozarec vina po izbiri in zabava se je pričela. Najprej sem naredila krog po prostoru in takoj me je vleklo k določenemu avtomatu. Usedla sem se in niti enkrat nisem pomislila, da pretiravam ali da mi lahko spodleti. Dala sem 20 eur, igrala 20min in prislužila 200eur. Ustavila sem se…Grem naprej? Ne, na več nisem naravnana…

Zgodbo povem zaradi moje trdne namere, ne spodbujanja k igralništvu. V kolikor bi več ljudi vedelo za namero, bi »operirali« z energijo in me morda spravili v dvom. Zato je dobro, da za naše namere, ki so tik pred realizacijo ve čim manj ljudi. To je naš zaklad na poti k materializaciji. Čas za predstavitev bo že prišel, če bomo potem to še želeli. Zatorej, recite sebi »da«, tudi, ko vam bodo vsi rekli »ne«. V kolikor znamo ustvariti dober odnos do sebe, poskrbimo tudi na globalni ravni za medosebni odnos.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja